Nostalgija

V prvem filmu, ki ga je Tarkovski v celoti posnel zunaj Rusije – torej brez zaščite, v situaciji, ki mu je povzročala skrbi glede vsega, vključno z vprašanji, povezanimi z ekonomsko platjo, s čimer se mu v Rusiji ni bilo treba ukvarjati, poleg tega pa še z jezikovno pregrado, ki je zahtevala prevod v vsaj tri jezike, na snemanju pa simultano prevajanje vsega, kar je bilo povedano –, se je odločil analizirati značilnosti občutka, ki se porodi, ko si daleč od doma.
Ruski intelektualec Andrej Gorčakov se nahaja v italijanski vasi, kjer je v 17. stoletju živel njegov sonarodnjak, glasbenik, o katerem namerava napisati biografijo. Tu naveže stik s prevajalko Eugenio, vendar pa ga muči misel na domovino in ženo, ki ga tam čaka. V svojem predzadnjem filmu je mojster sovjetske kinematografije Andrej Tarkovski v osebni, boleči in raztrgani formi zgostil vse estetske in filozofske arhetipe svojih filmov in poezije, ki jih je nabral skozi svoje delo, osredotočeno na človeka in njegovo bistvo. Nostalgija je zgodba o prijateljstvu in norosti, spečem erosu in prisegi doseči nekaj pomenljivega, osebno in iskreno zavedanje nepremostljive razdalje.
»Med snemanjem Nostalgije v Italiji nikoli ne bi uganil, da bo stanje peklenske in ukleščene melanholije, ki zapolnjuje ves prostor platna v tem filmu, postala usoda mojega nadaljnjega življenja. Nikoli si ne bi mislil, da se bom od takrat pa do konca svojih dni spopadal s to resno boleznijo.«
Protagonistovo potovanje v Italijo se konča s spravo med dvema realnostma, ki ju je izkusil: duševno in zgodovinsko; očarljiva alegorija, ki prepleta spomin in večnost.
Usoden, zapeljiv in dekadenten film, poln lepote, potopljene v žalost. Točka dopolnitve filmografije in pogled, edinstven v zgodovini filma.