Abeceda

»Osemindevetdeset odstotkov otrok se rodi visoko nadarjenih. Po šolanju je takšnih le še dva odstotka.« – citat iz filma

Ne glede na to, katero šolo smo obiskovali, sledimo vzorcem mišljenja, ki izvirajo iz zgodnjega obdobja industrializacije, ko je bil cilj ljudi oblikovati v dobro delujoče člene v proizvodni verigi. Učni program se je od tedaj močno spremenil, šola ni več kraj avtoritativnega urjenja, obsedenost s predpisanimi standardi pa učne ure opredeljuje bolj kot kadarkoli prej. Storilnost, vodilo tekmovalno naravnane družbe, je postala neizprosno merilo za vse. A enosmerna osredotočenost na tehnokratske učne cilje in nekritično ponavljanje iz konteksta iztrganih podatkov bosta morda zatrla prav tisto igrivo ustvarjalnost, ki bi nam lahko pomagala – brez strahu pred neuspehom – pri iskanju novih rešitev za ekonomsko, družbeno in politično krizo, s katero se soočamo. Skoraj vse tovrstne razprave se osredotočajo na tiste oblike tekmovalnega izobraževanja, ki naj bi učencem zagotovile največji uspeh, Wagenhoferja pa v nasprotju s tem zanima način razmišljanja, ki se skriva zadaj. Tisto, česar se naučimo, oblikuje naše zaloge znanja, kako se učimo, pa oblikuje naše mišljenje.

Analiza in obsodba tekmovalno naravnanega sodobnega izobraževalnega sistema ter poziv k izobraževanju, ki bi temeljilo na človeški domišljiji in ustvarjalnosti.