Črni bratje

Film je posnet po istoimenski povesti Franceta Bevka, napisani leta 1952. Temelji na resničnih dogodkih, ki so se odvijali v Gorici jeseni 1930. Zgodba je pretresljiv odraz časa, ko je bila slovenska Primorska pod italijansko fašistično oblastjo. Dogajanje sega v leto 1930 in temelji na resničnih dogodkih:

13 do 17-letni dijaki gimnazije Gorici, ki močno občutijo fašistično tiranijo in se zato odločijo, da se bodo krivicam uprli. Organizirali so se v ilegalno delujočo druščino, ime pa povzeli po italijanskih revolucionarnih domoljubih – karbonarih, ki so se v 19. stoletju uprli opresivni Avstriji. Povzeli so tudi ime: Črni bratje. Film prikazuje njihovo zgodbo v celoti:

Jerko, sin učitelja, ki je bil kazensko deportiran na jug Italije, je pobudnik, saj mu je oče položil na srce, naj čuva in ima rad slovenski jezik.
Po začetnih nedolžnejših trosenjih letakov po mestu se članstvo širi, in ko se jim pridruži Pavlek, sin gostilničarja iz Grahovega, postanejo načrti za ilegalne desidentske akcije resnejši. Odločijo se za razobešanje slovenske zastave prav sredi mesta, preko Tonina se dokopljejo še do pištole in nabojev, a rahla nepazljivost v šolskih klopeh zapečati njihovo usodo.
Dečke postopoma ujamejo, zaprejo, pretepajo in mučijo. Najmlajši Nejče ni kos težki preizkušnji. Pod hudim pritiskom policiji pove vse, kar ve. Fante preselijo v mestni zapor in pripravijo sojenje.
Nihče nima dovolj moči in avtoritete, da bi jim pomagal. »Reši« pa jih tragična usoda Jerka. Zaradi prehudega mučenja komaj 14- letni deček podleže poškodbam … To zdrami oblast v Rimu, da preostale Črne brate izpustijo, onemogočijo pa jim vsakršno možnost normalnega, ustvarjalnega in delovnega življenja v prihodnje.
Zgodba je pretresljiva in veličastna: izpričuje narodno zavest Primorcev, posebej izpostavlja mlade in s tem nagovarja današnjo mladino, da varno otroštvo in brezskrbna mladost nista samoumevni dejstvi.

»Da ne bi bilo pozabljeno, sem prijel za pero. Spomin na Črne brate naj živi vsaj v teh vrsticah. Ta zgodba naj nam obudi misel na deset tisoče naših rojakov za mejami, ki še danes živijo z enako tesnimi občutki, kot so živeli naši dijački.« (France Bevk)