Hannah Arendt

New York, zgodnja šestdeseta. Ko Hannah Arendt sliši, da je izraelska tajna služba ugrabila nacista Adolfa Eichmanna in ga iz Buenos Airesa privedla v Jeruzalem, se v hipu odloči, da bo poročala s sojenja. Urednik revije The New Yorker je navdušen, da bo njegova dopisnica z zgodovinskega procesa ena najbolj cenjenih intelektualk tistega časa …

Ko Arendtova vstopi v jeruzalemsko sodno dvorano, pričakuje, da bo videla pošast, a namesto tega najde srhljivo običajnega birokrata. Povprečnost in plitkost tega človeka je težko uskladiti z velikim zlom, ki prežema njegova dejanja, a Hannah Arendt je prepričana, da je to nasprotje uganka, ki jo mora razvozlati. Iz njenih poročanj nastane ena najpomembnejših in najkontroverznejših knjig, kar jih je bilo kdaj napisanih o holokavstu: Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla.

Margarethe von Trotta spremlja ključno poglavje v življenju filozofinje in politične teoretičarke Hannah Arendt. Poročanje s sojenja vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu je nemško-židovsko izseljenko pripeljalo do znamenitega koncepta ‘banalnosti zla’.

»In prav s tem, ko jo je bolj kot drama in peripetije njenega življenja (življenje Hannah Arendt je bilo polno dramatičnih dogodkov, prijateljevala pa je tudi s številnimi velikimi osebnostmi takratnega intelektualnega sveta) zanimala njena misel, je von Trotta lestvico sama sebi postavila zelo visoko. A ob pomoči karizmatične Barbare Sukowe jo je suvereno tudi zmogla. Toplo priporočam.«
– Denis Valič, Pogledi