Jaz, Daniel Blake

Newcastle, Velika Britanija. Devetinpetdesetletni Daniel Blake, ki je vse življenje delal kot tesar, zaradi zdravstvenih težav zdaj prvič potrebuje pomoč države. Spoprijatelji se s Katie, mlado materjo samohranilko z dvema otrokoma, ki ji v mestu ravno dodelijo socialno stanovanje. Daniel in Katie se znajdeta v birokratskem labirintu socialnih institucij, za katere se zdi, da v vseh prosilcih za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe.

Ken Loach, neutrudni kronist delavskega razreda, se vrača z značilno strastnim in brezkompromisnim filmom o moči sočutja in solidarnosti v boju proti birokratski brezbrižnosti sistema. Veteranski režiser, ki je danes aktualen kot še nikoli, je z zadnjega festivala v Cannesu odnesel svojo drugo zlato palmo.

»Ves sistem socialne države je zdizajniran tako, kot da ga je zdizajniral kak dizajner računalniških igric (kdor zbere največ kazenskih točk, umre). Ali bolje rečeno: ves sistem je videti kot kozmični vic, ki ga Dickens pripoveduje Kafki. Če bi imel Daniel Blake, ki ga igra sloviti komik Dave Johns, več smisla za humor, bi najprej pomislil, da gre za skrito kamero, a tega itak ne bi mogel preveriti – z urada bi ga “odstranil” varnostnik. /…/ Socialna država se le še dela, da obstaja, obenem pa se dela, kot da Daniel Blake ne obstaja. Socialna država očitno ni več namenjena tistim, ki jo potrebujejo, temveč le še onim, ki je ne potrebujejo. Še huje: film Jaz, Daniel Blake, dobitnik lanske zlate palme v Cannesu, pokaže, kako socialna država zlorablja delavski razred in ustvarja revščino.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina