Medena dežela

Globoko v makedonskih gorah, v zapuščeni vasi brez cest, elektrike in tekoče vode, živi Hatidže s svojo ostarelo materjo. Preživlja se z nabiranjem medu divjih čebel, ki ga prodaja v najbližjem mestu, oddaljenem štiri ure hoda. Njeno spokojno življenje pa nekega dne vznemiri nomadska družina, ki prispe z rohnečimi motorji, sedmimi hrupnimi otroki in čredo krav. Hatidže se razveseli družbe in z ničemer ne skopari – ne z ljubeznivostjo ne s svojo posebno rakijo ne s starodavnimi čebelarskimi nasveti …

Film, v katerem odročna makedonska vasica postane mikrokozmos sodobnega sveta, je portret krhkega ravnovesja med človekom in naravo, pogled v hitro izginjajoči način življenja ter poklon trdoživosti, življenjski energiji in optimizmu neke ženske. Epska, a hkrati intimna Medena dežela, polna nepričakovanega humorja in dramatičnih trenutkov, je prvi film v zgodovini oskarjev, ki je bil nominiran za najboljši mednarodni celovečerec in hkrati za najboljši dokumentarec.

»Medena dežela, v kateri skoraj v laboratorijskih pogojih vidimo, kaj se zgodi, ko se kapitalizem polasti narave, na tej točki postane briljantna metafora kapitalizma, ki naravi jemlje več, kot potrebuje, in ki ni več sposoben preživeti vsega človeštva. Med tu izgleda kot zlato, ki se sveti. Ali bolje rečeno: kot kapitalizem, ki se sveti. In kapitalizem je tako zašel, da vrnitev k “naravnemu” življenju – k logiki “pol vzameš, pol pustiš” – ni več mogoča, saj bi to pomenilo življenje brez elektrike in interneta. Vsaj tako nas prepričujejo neoliberalci, ki pravijo: če ne bomo zgradili elektrarn na Sava, ne bomo imeli več elektrike in interneta! Če bodo ribiči še naprej blokirali izgradnjo HE Mokrice, bomo padli v večno temo!« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina