Molk

Eden najbolj osebnih filmov Martina Scorseseja, epska, napeta, a tudi kontemplativna zgodovinska drama, ki sprašuje, zakaj Bog molči, ko človek trpi, in kje tiči jedro tiste prave, globoko nesebične vere.

Sedemnajsto stoletje, čas japonskega preganjanja krščanske vere. Mlada idealistična jezuitska duhovnika se izkrcata na neizprosni obali japonskega podeželja. Prišla sta, da bi poiskala svojega nekdanjega mentorja, ki je tamkaj širil krščanstvo, zdaj pa naj bi se odpovedal svoji veri in postal budist. Mladeniča se znajdeta v skrivnostni deželi, ki je ne razumeta, z vodnikom, ki mu ni moč povsem zaupati. V naslednjih mesecih postaneta priči dogodkov, ki globoko zamajejo temelje njune vere.

Roman Molk je v prevodu Iztoka Ilca leta 2009 izšel pri Cankarjevi založbi.

»Scorsesejevi filmi so bili vedno zgodbe o odrešitvi, odplačilu dolga, razdolžitvi, zveličanju in križanju, niso pa nikoli skrivali, kaj je v resnici odrešitev – torture porn, pornifikacija torture, body horror, nasilje, avtodestrukcija /…/. Odrešitev kliče film. Le film lahko pokaže pekel – cvretje v neskončnem ognju. Tako kot film terja vero, odrešitev terja film. Odrešitev je film, ki ponavlja: To ni le film, to ni le film, to ni le film! ‘Vse razen bolečine je sranje,’ slišimo v Ulicah zla. Scorsesejev Molk – film o ultimativnem testu vere v Boga in pornificiranosti odrešitve, asketski odgovor na hedonistične, dekadentne ekscese Volka z Wall Streeta (‘Ne bom umrl trezen.’) in dopolnitev Zadnje Kristusove skušnjave, v kateri je JK le sanjal, da je izgubil vero (‘Če bi bil ogenj, bi gorel.’) – to spiralo sklene. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina