Pod električnimi oblaki

Nenavaden rečni breg v megli in snegu, razpršeni kosi jekla in betona, skelet nebotičnika, nedokončani mostovi v neskončni pokrajini, ogromen kovinski kip konja in kip Lenina, ki z iztegnjeno roko kaže v praznino – ti prizori iz filma predstavljajo hladno, okostenelo nikogaršnjo zemljo, kjer se preteklost srečuje z namišljeno prihodnostjo. Ljudje brezciljno tavajo skozi nadrealističen svet. Kar je veljalo nekoč, ne velja več, prijatelji in sorodniki so izginili, veter je odpihnil vse ideale. Saša, ki ji je oče zapustil gradbišče, se mora po vrnitvi iz tujine ukvarjati z očetovo zapuščino in se soočiti s kirgiškim delavcem, ki išče svoje tovariše, z arhitektom in turističnim vodičem, ki je nekoč pri moskovskih barikadah stal ob Borisu Jelcinu. Medtem ko nekateri nepojasnjeno krvavijo iz nosu, se drugi sprašujejo o smislu svojega obstoja. Aleksej German povzame duhovno stanje Rusije leta 2017 v sedmih poglavjih, ki ga zaznamujejo močna simbolika, dolgi prizori in tekoča koreografija.