Tatovi koles

Če tele neorealistične klasike, ki jo je leta 1948 posnel Vittorio De Sica, še niste videli, potem preverite svoj pulz – verjetno ste mrtvi. Ali pa se je vaša ura ustavila pred letom 1948. Tatovi koles se dogajajo takoj po II. svetovni vojni – v razrušeni, socialno opustošeni, psihično razrvani Italiji. V trgovinah se ne dobi kaj dosti, toda tistega, kar se dobi, si mali ljudje – junaki te mojstrovine, sleherniki z ulice, sicer čisti naturščiki – ne morejo privoščiti. Dela ni, službe so redke. Zjutraj si eno, zvečer pa čisto nekaj drugega. Toda Antonio (Lamberto Maggiorani) vendarle dobi službo: po mestu – po Rimu – naj bi lepil reklamne plakate. Problem je le v tem, da potrebuje kolo. Brez kolesa ni te službe. Ni problema: njegova žena (Lianella Carell) proda, kar imajo, in kupi kolo, edini zanesljivi vir preživetja in ekonomije. In glej, Antonio že kolesari in lepi plakate. Toda ko na steno lepi plakat, s katerega štrli fatalna Rita Hayworth, mu nekdo ukrade kolo. Brez kolesa ni dela. Brez dela pa ni jela. Antoniu tako ne preostane drugega, kot da se v družbi svojega sina (Enzo Staiola) odpravi na lov za tatovi. Pot ju vodi skozi Rim, ki se prebuja iz kome, skozi Italijo brez junakov in karizme, med tujci, šarlatani, oportunisti in vedeževalkami, ki iščejo svoje male niše, svoje male priložnosti, svoj mali tržni delež. Vsi se pretvarjajo, da niso to, kar so, toda to, kar so, spominja na »gracioznost pod pritiskom«, o kateri je govoril Hemingway.