Zadnja večerja

Dva “norčka”, Hugo in Tinček, iz norišnice ukradeta kamero in z njo pobegneta. Posneti hočeta film o junaku, ki reši dekle in jo na koncu poljubi. Hugo je snemalec, Tinček pa igra glavnega junaka. Film posnameta tako, da snemata običajne ljudi, ne da bi le-ti vedeli, za kaj gre. To ju pripelje do prostitutke Magdalene, ki bi rada naredila samomor. Vse bi se gladko izteklo, če se ne bi vmešal njen zvodnik Žare.

“Zadnja večerja” je film, ki v ospredje postavi majhne junake, ljudi z roba, zavržene in pozabljene, saj svoja življenja živijo neuporabno za družbo. Okolje jih uzre le takrat, ko se pojavijo kot moteč element, pa še takrat se z njimi ukvarjajo le toliko, da jih spravijo nazaj v temo, izolacijo, od koder ne motijo razvajenih pogledov državljanov v tranziciji.

Ustvarjalci so se v filmu lotili prav teh malih brezimnežev s socialnega dna, ki se skozi življenje odzivajo

in prebijajo na njim lasten največkrat zelo direkten način. Kar seveda ne čudi, če se spomnimo, da se je režiser Vojko Anzeljc že v dokumentarno – igrani seriji Odklop ukvarjal z usodami ljudi, ki so podobne usodam junakov filma, in da Matjaž Javšnik slovi po svojih vlogah “marginalcev od nikoder” (v njegovi igralski karieri lahko zasledimo vloge: grobarja, klošarja, odpuljenca, zadetega najstnika, ki se preživlja z ropi v parku, patološkega morilca…) in je že pred leti v enem izmed svojih prvih intervjujev izjavil: “Zanima me svet norcev, lopovov in kurb”, torej ravno trikotnik, s katerim so se spopadli avtorji v svoji črni komediji, ki bo gledalce nasmejala in jih na trenutke spravljala v jok že konec februarja 2001.