Zvenenje v glavi

Vroče poletje 1970, Centralni zapor Livada. Keber, legenda med zaporniki, se z upravnikom dogovori za ogled košarkarske tekme med Jugoslavijo in ZDA. Finale svetovnega prvenstva v Ljubljani. Med ogledom tekme zaradi izzivanja paznika Keber vrže televizor v rešetke in začne se upor širših razsežnosti. Zaporniki osvojijo zapor, ustanovijo odbor, izberejo vodjo in postavijo šest zahtev, med katerimi je tudi Kebrova zahteva po ponovnem ogledu tekme, pa čeprav naši še enkrat igrajo z Američani. Pogajanja propadejo, vodji stopi oblast v glavo in zaporniki začnejo zapirati zapornike. Keber se vedno bolj spominja svoje ljubezni Leonce in potovanja v Izrael na Mrtvo morje, kjer je slišal zgodbo o Masadi, uporu Judov proti Rimljanom, ki se je končal s kolektivnim samomorom. Zaporniška zgodba vedno bolj spominja na judovski upor – tudi Keber namerava vztrajati do konca: prenos tekme ali popolno uničenje …

Osebna zgodba protagonista Kebra služi kot alegorija vsakršnega družbenega, človeškega nasilja, ki korenini v notranjem nezadovoljstvu človeka in njegovi izgubljenosti v svetu. Mikrokozmos zapora z ironijo in ščepcem črnega humorja reflektira brezobzirno prisvajanje moči v svetu včeraj in danes, v katerem ogroženi posameznik išče prostor pod soncem.